Virusi hepatitisa se med seboj razlikujejo po načinu prenosa okužbe, trajanju inkubacijske dobe in po tem, ali lahko povzročajo kronično okužbo. Potek akutnega virusnega hepatitisa se med posameznimi vrstami hepatitisa ne razlikuje izrazito.
Hepatits B povzroča virus hepatitisa B (HBV). V svetu je vsaj 350 milijonov nosilcev HBV, kar predstavlja 5% svetovne populacije. Pojavnost okužbe s HBV se spreminja glede na zemljepisna področja: od 0,1% v severni Evropi in ZDA, 3% v sredozemskih deželah, pa tja do 10-15% v Afriki in Aziji. Virus hepatitisa B se zelo hitro razmnožuje in je zelo stabilen ter do stokrat učinkoviteje prenosljiv od virusa HIV.
Virus hepatitisa B se prenaša z neposrednim vnosom okužene krvi v telo (intravensko uživanje drog, naključni vbod z okuženo iglo, transfuzija okužene krvi in krvnih pripravkov), preko izpostavljene kože ali sluznice (tvegani spolni odnosi) in iz matere na otroka. Prenos okužbe je možen tudi znotraj skupnega gospodinjstva, pri souporabi osebnega pribora (zobna ščetka, britvica, manikirni pribor ipd.) ali pri slabih higienskih razmerah.
Po inkubacijski dobi 45 do 180 dni se pri polovici okuženih pojavijo simptomi in znaki bolezni. Pri otrocih so le-ti izjemno redki. Poleg že predhodno opisanih bolezenskih znakov pri akutnem hepatitisu, se pri akutnem hepatitisu B lahko pojavijo tudi izrazitejše bolečine v sklepih, izpuščaj po koži, lahko pa tudi zunajjetrne manifestacije bolezni. Odpoved delovanja jeter se pojavi pri manj kot enem odstotku okuženih. Po nekaj tednih do mescih simptomi in znaki akutne bolezni navadno izzvenijo. Pri večini bolnikov se bolezen pozdravi, odstranijo virus, pridobijo zaščitna protitelesa in s tem postanejo imuni na ponovno okužbo.
Kronična okužba se najpogosteje pojavi pri tistih, ki so se okužili nezaznavno, brez znakov akutnega hepatitisa. Pri odraslih se kronična okužba pojavi pri 5-10%, pri otrocih pri 25-50%, pri novorojenčkih pa celo v 90%. Med njimi je večino zdravih nosilcev virusa (pozitiven HBs antigen), ki nimajo nobenih simptomov ali znakov obolenja jeter in imajo vseskozi normalne teste za oceno delovanja jeter. Kronična okužba pa lahko poteka tudi s kroničnem vnetjem jeter, ki je lahko blago in umirjeno ali pa hitro napredujoče. Le-to v povprečju pri 30% zbolelih privede do nastanka ciroze jeter že po šestih letih. Pri 2,4% bolnikov z jetrno cirozo letno se razvije jetrnocelični karcinom, ki je dokazano povezan z okužbo s HBV.
Diagnozo hepatitisa B postavimo na osnovi epidemioloških podatkov, klinične slike, laboratorijskih in mikrobioloških preiskav. Po doktrini opravimo testiranje na morebitno okužbo s HBV ne le pri bolnikih s simptomi in znaki za akutni hepatitis, temveč tudi pri osebah, ki so izpostavljene tovrstni okužbi, npr. osebe z novo odkrito spolno prenosljivo okužbo, pri intravenskih uživalcih nedovoljenih drog, pri naključnih poškodbah na delovnem mestu v zdravstvu oziroma naključnem vbodu z odvrženo uporabljeno iglo in podobno. Prisotnost HBs antigena ob pozitivnem izvidu anti-HBc protiteles razreda IgM pomeni akutno okužbo s HBV. Po uspešno preboleli okužbi in odstranitvi virusa imajo osebe v krvi anti-HBs, anti-HBc in anti-HBe.
Bolnikov z akutnim hepatitisom B načeloma ne zdravimo s protivirusnimi zdravili, razen če gre za zelo težek potek bolezni z odpovedjo delovanja jeter. Bolnike s kroničnim hepatitisom B po doktrini zdravimo s protivirusnimi zdravili, med katerimi so pegiliran interferon alfa in nukleozidni in nukleotidni analogi (lamivudin, adefovir, entekavir, telbivudin in tenofovir). Zdravljenje je dolgotrajno, lahko celo doživljenjsko, zahtevno in lahko povzroča stranske učinke. V povprečju je učinkovito pri manj kot polovica zdravljenih.
Okužbo s HBV lahko uspešno preprečujemo z aktivno (rekombinantno cepivo) in pasivno (hiperimuni gamaglobulini) imunizacijo. Cepivo je narejeno z gensko tehnologijo, brez nevarnosti prenosa drugih s krvjo prenosljivih okužb. V povprečju je učinkovito pri 90% cepljenih, slabše pa se nanj odzovejo predvsem osebe z oslabljenim imunskim odzivom. Cepljenje proti hepatitisu B se priporoča osebam z večjim tveganjem, za izpostavljenost okužbi kot so zdravstveni delavci, osebe z tveganim spolnim življenjem, intravenski uživalci drog ipd. Od leta 1998 se proti hepatitisu B cepijo tudi vsi otroci pred vstopom devetletko.
Od leta 1994 dalje se tudi vse noseče žene testira glede okužbe s HBV. Pri vseh novorojenčkih okuženih mater se svetuje pasivno imunizacijo ter aktivno cepljenje takoj po porodu. Pri tveganem spolnem stiku z okuženo osebo se tudi svetuje pasivno in aktivno imunizacijo po izpostavitvi, prav tako pa tudi po naključnem vbodu z iglo.
