Virusi hepatitisa se med seboj razlikujejo po načinu prenosa okužbe, trajanju inkubacijske dobe in po tem, ali lahko povzročajo kronično okužbo. Potek akutnega virusnega hepatitisa se med posameznimi vrstami hepatitisa ne razlikuje izrazito.
Virusni hepatitis C je bil odkrit leta 1989 in je najpogostejši povzročitelj t.i. posttransfuzijskega hepatitisa. Je tudi najpogostejši povzročitelj kroničnega hepatitisa ter glavni vzrok za cirozo jeter in raka na jetrih, kakor tudi glavni vzrok za transplantacijo jeter odraslih v razvitem svetu. Z virusom je okuženih vsaj 170 miljonov ljudi. Stopnja pojavnosti okužbe se spreminja glede na zemljepisno področje in se giblje od 0.15% v Skandinaviji do 38% v Egiptu.
Virus hepatitisa C se najpogosteje prenaša z neposrednim prenosom okužene krvi v telo (intravensko uživanje drog, naključni vbod z okuženo iglo, transfuzija okužene krvi in krvnih pripravkov, neprofesionalno tetoviranje in prebadanje telesa). Možen je tudi prenos okužbe z matere na otroka, izredno redek je prenos okužbe pri spolnem stiku z okuženo osebo, še redkejši pa znotraj družine oz. gospodinjstva, predvsem pri souporabi pribora za osebno nego. Pri približno 30% okuženih način okužbe ni pojasnjen. Virus hepatitisa C se NE prenaša pri običajnih socialnih stikih z ljudmi.
Okužba HCV najpogosteje poteka brez bolezenskih znakov, le pri četrtini okuženih se pojavijo rumenica kože in drugi znaki, značilni za akutni hepatitis (splošno slabo počutje, gripi podobni bolezenski znaki, slabost, siljenje na bruhanje ali bruhanje, tiščeča bolečina v zgornjem delu trebuha). Virus se le pri 15-30 % okuženih spontano odstrani iz telesa, ponovna okužba pa je mogoča. Pri ostalih 70-85 % pa okužba vztraja vse življenje, zato govorimo o kronični okužbi s HCV.
Kronična okužba značilno pogosteje nastane pri osebah, ki so se okužile brez rumenice oz. znakov za akutni hepatitis. Pri tretjini kronično okuženih se okužba jeter nikoli ne izrazi in imajo tudi vseskozi normalne teste za oceno delovna jeter. Pri ostalih se razvije kronično vnetje jeter različne stopnje, ki ga največkrat odkrijemo naključno. Nezdravljen kronični hepatitis C po 20-25 letih pri 20 % obolelih privede do nastanka jetrne ciroze, pri 1-4 % letno pa do raka na jetrih. Pri kroničnem hepatitisu C se lahko pojavijo tudi nekatere zunajjetrne bolezenske spremembe, ki so najverjetneje odraz imunskega odziva, sproženega s HCV. Ta zunajjetrna bolezenska stanja dostikrat odkrijemo celo prej, kot sam hepatitis (revmatoidni sindromi, spremembe na očeh in koži, bolezen ledvic, itd).
Okužbo s HCV lahko dokažemo s posebnimi mikrobiološkimi preiskavami krvi. S testom dokaza protiteles proti HCV (anti-HCV), ki se v krvi pojavijo v povprečju 8-12 tednov, največ pa do šest mesecev po okužbi ("obdobje diagnostičnega okna") ugotovimo, ali je človek kdajkoli prišel v stik s HCV. Torej prisotnost anti-HCV lahko pomeni dvoje: trenutno prisotno okužbo s HCV ali okužbo s HCV v preteklosti, ki je ni več. Če je izvid anti-HCV pozitiven, z dodatno preiskavo krvi ugotovimo ali je ob protitelesih prisoten v krvi tudi virus (HCV RNA). Pozitivni izvid HCV RNA pomeni, da je oseba okužena z HCV. Lahko gre za akutni hepatitis, ki bo kmalu izzvenel, če pa okužba traja več kot 6 mesecev, gre za kronično okužbo.
Akutni hepatitis C zdravimo z usmerjenim zdravljenjem po individualni presoji. Večinoma pri bolnikih, predvsem tistih, ki nimajo zlatenice, z zdravljenjem akutne okužbe lahko preprečimo prehod v kronično okužbo. Kronični hepatitis C zdravimo po doktrini s kombinacijo pegiliranega interferona alfa in nukleozidnega analoga ribavirina. Z uspešnim zdravljenjem iz telesa odstranimo virus, zmanjšamo vnetne spremembe v jetrih in preprečitmo nastanka jetrne ciroze ter raka na jetrih. Zdravljenje kroničnega hepatitisa C je dolgotrajno, zahtevno, ima vrsto stranskih učinkov in potrebuje stalen zdravniški nadzor. Učinkovito je v povprečju pri več kot polovici zdravljenih bolnikov, v nekaterih podskupinah bolnikov pa celo pri 90%.
Pegiliran interferon alfa je neke vrste biološko zdravilo, ki je na voljo v obliki injekcij za podkožno dajanje enkrat tedensko. Zdravilo ima lahko vrsto stranskih učinkov. Ribavirin pa zaužijemo v obliki tablet, ima pa tudi lahko precej stranskih učinkov. Odmerjanje zdravil in trajanje zdravljenje pri posameznih bolnikih se razlikujeta, predvsem glede na značilnosti virusa, s katerim je bolnik okužen, in na začetni odziv na zdravljenje. Zdravljenje traja od najmanj 6 mesecev do največ leta in pol. Če bolezni nismo ustrezno nadzorovali in je prišlo do odpovedi delovanja jeter, je skrajni ukrep presaditev organa.
Žal proti hepatitisu C nimamo na voljo niti pasivne niti aktivne imunizacije. Zato je še večji poudarek na preprečevanju okužbe z dobrim nadzorom nad darovano krvjo in darovanimi organi ter nadzorom nad posamezniki, ki so izpostavljeni večjemu tveganju za okužbo, kot so npr. intravenski uživalci nedovoljenih drog, ki ne uporabljajo lastnega pribora za injiciranje.
Izogibati se je potrebno neprofesionalnemu tetoviranju, akupunkturi ter neprofesionalnemu prebadanju kože in sluznic (piercing), pri tveganih spolnih stikih dosledno in pravilno uporabljati kondom, izogibati se je treba tudi souporabi osebnega pribora, ter biti previden pri rokovanju s krvjo in telesnimi tekočinami. Zdravstveni delavci morajo dosledno izvajati splošne previdnostne ukrepe. Pri naključnem vbodu z odvrženo, onesnaženo injekcijsko iglo je potrebno pravilno ukrepati (iztiskati kri na mestu vboda in mesto spirati pod tekočo, mlačno vodo 10 minut, nato mesto vboda razkužiti in se čimprej posvetovati z izbranim osebnim zdravnikom).
