Poiščite odgovore na nekaj najpogostejših vprašanj o hepatitisu, okužbi z virusom hepatitisa in zdravljenju.
Virus hepatitisa C so našli v različnih telesnih tekočinah (slini, semenski tekočini, nožničnih izločkih, seču, solzah, tekočini trebušne votline), vendar je za prenos okužbe pomembna le okužena KRI. S HCV se najpogosteje okužimo z okuženo krvjo ali krvnimi pripravki pri neposrednem vnosu virusa v telo (parenteralno). Na ta način so okužbi najbolj izpostavljene:
- osebe, ki si intravensko vbrizgavajo droge in pri tem uporabljajo nečist pribor
- osebe, ki njuhajo kokain
- osebe, ki se dajo tetovirati oziroma si prebadati kožo (piercing) neprofesionalno
- osebe, ki pogosto menjavajo spolne parterje in imajo nezaščitene spolne odnose
- zdravstveni delavci, ki se naključno zbodejo z okuženimi ostrimi predmeti, najpogosteje z
injekcijsko iglo (možnost okužbe je do 10%)
- pred uvedbo zaščitnih ukrepov v zdravstvu tudi: prejemniki transfuzije krvi (pred l. 1993),
hemodializirani bolniki, hemofiliki, bolniki po presaditvi organov.
Virus hepatitisa C se lahko prenaša tudi z okužene matere na otroka ob porodu. Možnost prenosa okužbe je približno 5-7 %. Lahko se prenaša tudi s spolnim stikom z okuženo osebo, vendar zelo redko, še v manjši meri pa se lahko prenaša med družinskimi člani oziroma znotraj skupnega gospodinjstva, pri souporabi pribora za osebno nego (zobna ščetka, brivnik, manikirni pribor, ipd).
Virus hepatitisa C se NE prenaša z običajnimi socialnimi stiki (rokovanjem, objemanjem, stiskanjem ipd).
Pri dobrih 30% okuženih ni naveden noben od zgoraj naštetih nevarnostnih dejavnikov za okužbo. Strokovnjaki ugibajo, da je pri teh ljudeh do okužbe prišlo morda pri nekaterih ustaljenih medicinskih postopkih, večjih operativnih posegih ali zobozdravstvenih posegih v preteklosti. V Sloveniji je vsa darovana kri krvodajalcev redno testirana na HCV od februarja leta 1993, s čemer se je praktično izničila možnost t.i. posttransfuzijskega hepatitisa. Okužbi s HCV tudi niso več izpostavljeni bolniki s hemofilijo, pri katerih je bila dotlej pojavnost okužbe s HCV precejšnja.
V Sloveniji je posebna skupina strokovnjakov izdelala že leta 1997 in dopolnila 1999 Smernice za odkrivanje in zdravljenje hepatitisa C ter opredelila, katere skupine ljudi imajo zvečano tveganje za okužbo, zaradi česar jih je priporočljivo testirati. To so predvsem:
- osebe s hemofilijo,
- bolniki na nadomestnem zdravljenju s hemodializo,
- bolniki s kroničnim hepatitisom B,
- bolniki s HIV/aids.
Poleg tega se testiranje na hepatitis priporoča tudi vsem:
- ki so prejeli transfuzijo ali so imeli večji operativni poseg pred letom 1993,
- ki so družinski člani oziroma člani skupnega gospodinjstva z osebo, ki je okužena s HCV,
- ki so si v preteklosti injicirali droge in/ali njuhali kokain ali to še vedno počno,
- ki so se neprofesionalno tetovirali, si dali prebosti kožo ali bili na neprofesionalni akupunkturi,
- ki so imeli nezaščiten spolni stik z osebo, ki bi utegnila biti okužena s HCV oziroma sodi v tovrstno skupino tveganja,
- ki imajo enega ali več neznačilnih simptomov in znakov hepatitisa C kot so dolgotrajno, nepojasnjeno splošno slabo počutje, dolgotrajna izčrpavajoča utrujenost, nepojasnjena bolečina v zgornjem delu trebuha, izguba teka, nepojasnjena izguba telesne teže, otekanje v trebuh in noge in podobno.
V Sloveniji so edino krvodajalci tisti, ki se obvezno testirajo na okužbo s HCV.
Kaj naj stori človek, ki sumi, da se je okužil s HCV? Čimprej naj se oglasi pri izbranem osebnem zdravniku, ki bo opravil osnovne laboratorijske preiskave krvi ter presajalni test na okužbo s HCV (anti-HCV). V primeru pozitivnega rezultata anti-HCV bo bolnika napotil k infektologu, lahko tudi gastroenterologu. Tam bodo opravili t.i. potrditveni test (HCV RNA), s katerim bodo ugotovili, ali gre za trenutno okužbo (pozitiven HCV RNA) ali za okužbo, prebolelo v preteklosti (negativen HCV RNA).
Če gre za naključno izpostavljenost ostrim, morebiti okuženim predmetom (običajno je to injekcijska igla), kar se najpogosteje zgodi zdravstvenim delavcem, je v zdravstveni ustanovi takoj potrebno že v naprej določeno ustrezno ukrepanje. Če pa se tak incident zgodi zunaj bolnišničnega okolja, pa naj taka oseba po ustreznem ukrepu ob incidentu (stiskanje vbodnega mesta in izpiranje pod tekočo mlačno vodo 10 minut, nato osušitev in razkuževanje mesta vboda) takoj obišče izbranega osebnega zdravnika oziroma dežurno zdravstveno službo, ki bo ocenila stopnjo tveganja in po potrebi osebo napotila na področni oddelek za infekcijske bolezni. Posebne imunološke zaščite proti okužbi s HCV neposredno po vbodu žal ni na voljo. Osebo, ki je bila izpostavljena okužbi s HCV, je potrebno redno zdravniško nadzorovati še šest mesecev po okužbi. V primeru pojava okužbe je potrebno ustrezno ukrepanje, kar je v domeni specialista infektologa.
Vse osebe, ki bi se želele testirati na okužbo s HCV, lahko to storijo v področnih bolnišnicah (Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, UKC Maribor ter v Splošnih bolnišnicah po Sloveniji, kot tudi na področnih zavodih za zdravstveno varstvo in področnih zdravstvenih domovih oziroma tudi izbranih osebnih zdravnikih).
Presejalno testiranje na anti-HCV izvaja vsaj 15 laboratorijev v Sloveniji. Potrditveno testiranje na HCV RNA izvajajo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer edini v Sloveniji izvajajo tudi določanje genotipov virusov HCV in kvantitativne preiskave, test HCV RNA pa opravijo tudi na Zavodih za transfuzijsko medicino.
Ker se okužbe s HCV oseba največkrat sploh ne zaveda, jo lahko zanesljivo dokažemo samo z mikrobiološkim testiranjem vzorca krvi. Najprej v mikrobiološkem laboratoriju ugotovijo, ali so v krvi testirane osebe prisotna protitelesa proti HCV (protitelesa anti-HCV). Ta se pojavijo v krvi od 8 do 12 tednov po okužbi, lahko pa celo šest mesecev po njej. Med vsemi znanimi virusnimi okužbami je »obdobje diagnostičnega okna« najdaljše prav pri HCV. Če je presejalni test na protitelesa anti-HCV negativen, potem testirana oseba nima hepatitisa C, razen, če obstaja utemeljen sum, da gre za akutni hepatitis C oziroma za osebo, ki ima zelo oslabljen imunski odziv. To so izjemni primeri in so izredno redki, saj ima po izkušnjah več kot 99% vseh na novo odkritih okuženih ljudi kronično obliko hepatitisa C.
Če je test na prisotnost protiteles anti-HCV pozitiven, to še ne pomeni, da ima preiskovanec hepatitis C. Približno četrtina okuženih s HCV odstrani virus iz telesa in se samodejno pozdravi, za kar poskrbi njihov lastni imunski odziv. Torej pozitivni anti-HCV test lahko pomeni dvoje; ali gre za oseb,o ki je v preteklosti prišla v stik z virusom HCV in je okužbo že prebolela, ali pa za osebo, ki je še vedno okužena s HCV in ima najverjetneje kronični hepatitis C. Ti dve skupini oseb lahko med seboj razlikujemo le z dodatnim testiranjem na prisotnost virusne nukleinske kisline ali HCV RNA. Test poznamo tudi pod imenom verižna reakcija s polimerazo (PCR).
Če ima testirana oseba prisotna le protitelesa anti-HCV in v dveh zaporednih vzorcih, odvzetih v šest mesečnem razmiku, ne dokažemo prisotnosti HCV RNA (test PCR je negativen), je testirana oseba prebolela hepatitis C in ni več okužena s HCV. Če pa pri testirani osebi ob dokazani prisotnosti protiteles anti-HCV odkrijemo še prisotno HCV RNA (test PCR je pozitiven), gre skoraj zanesljivo za kronično okužbo s HCV. V izjemno redkih primerih bi lahko šlo za obdobje akutnega hepatitisa C.
Vse osebe, ki imajo pozitiven rezultat anti-HCV in negativen rezultat HCV RNA, je treba slediti. Test čez šest mesecev ponovimo in, če tudi tokrat ne dokažemo prisotnosti HCV RNA ocenimo, da gre za stanje po prebolelem hepatitisu C in kontrole niso več potrebne. Če gre za anti-HCV pozitiven izvid in tudi pozitiven rezultat testa HCV RNA, je taka oseba tisti trenutek okužena s HCV. Izbrani osebni zdravnik mora tako osebo napotiti k ustreznemu specialistu, največkrat je to infektolog, lahko tudi gastroenterolog. Infektologi so na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana, Japljeva 2 ter v UKC Maribor, Splošni bolnišnici Celje, Splošni bolnišnici Murska Sobota in Splošni bolnišnici Novo mesto.
Specialist za hepatitise bo pri takem bolniku po ustreznem pogovoru in pregledu odredil še dodatne preiskave vključno z laboratorijskimi preiskavami krvi, dodatnimi mikrobiološkimi preiskavami dokazovanja genotipa virusa in koncentracije virusa v krvi, UZ preiskavo trebušnih organov, biopsijo jeter, po potrebi še dodatne druge preiskave. Odredil bo tudi reden obdobni zdravniški nadzor takih bolnikov in po potrebi uvedel zdravljenje hepatitisa C.
