Poiščite odgovore na nekaj najpogostejših vprašanj o hepatitisu, okužbi z virusom hepatitisa in zdravljenju.
Danes sta zdravljenje kroničnega hepatitisa C na voljo dve zdravili: pegiliran inferferon alfa in ribavirin, ki si ju daje v kombinaciji. Prvi je v obliki injekcij za podkožno dajanje, drugi pa v obliki tablet. Bolnika naučimo samoaplikacije pegiliranega interferona alfa. Daje si ga podkožno enkrat tedensko. Tabletke bolnik uživa vsak dan, zjutraj in zvečer. Odmerki zdravil se pri posameznih bolnikih razlikujejo glede na genotip virusa in telesno težo bolnika. Zdravljenje traja od najmanj 6 mesecev od največ 18 mesecev, glede na individualne značilnosti virusa in bolnika. Med zdravljenjem je potreben reden zdravniški nadzor bolnika: prva dva meseca vsaj vsakih 14 dni, nato vsaj enkrat mesečno, v primeru izrazitejših stranskih učinkov zdravljenja pa še pogosteje. Obe zdravili imata lahko vrsto stranskih učinkov, med katerimi so nekateri lahko tudi zelo hudi.
Stranski učinki pegiliranega interferona so gripi podobni simtpomi (utrujenost, zvišana telesna temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih), siljenje na bruhanje, ki se pojavijo pri večini bolnikov nekaj ur po prvih odmerkih zdravila in kasneje izginejo ali so manj izraziti. Kasneje se lahko pojavijo izguba apetita, hujšanje, driska, izpadanje las, spremembe po koži, težave pri koncentraciji, motnje spanja, depresija, razdražljivost, motnje v delovanju ščitnice; znižana raven krvnih telesc (levkocitov, eritrocitov in trombocitov). Ribavirin ima tudi lahko vrsto stranskih učinkov (slabokrvnost, suh kašelj, srbenje kože, izsušenost sluznic, težave z dihanjem, izpuščaj po koži). Plodu lahko škoduje, zato ga nosečim ženam in otrokom ne dajemo.
Nekateri bolniki imajo več, drugi manj ali skoraj nič stranskih učinkov zdravljenja. Omilimo jih s simptomatskim zdravljenjem. Po prenehanju zdravljenja stranski učinki izvenijo, pri nekaterih bolnikih pa moramo zdravljenje zaradi hudih stranskih učinkov tudi predčasno prekiniti.
Ob odkritju kronične okužbe s HCV je pri bolniku potrebno opraviti še dodatne preiskave za natančnejšo opredelitev jetrne okvare. Z določanjem encimov delovanja jeter v krvi (alanin aminotransferaze, ALT, aspartat aminotransferaze, AST) ugotavljamo, če gre za vnetje jeter (hepatitis), raven testov pa lahko zaniha tudi območje normalnih vrednosti, kar pa še ne pomeni, da jetra niso poškodovana. Laboratorijske teste redno nadzorujemo. Potreben je tudi ultrazvočni pregled jeter in okoliških organov trebuha, ki bo pokazal morebitne spremembe v tem področju. Pred zdravljenjem opravimo tudi biopsijo jeter, ko s punkcijsko iglo odvzamemo majhen delček jeter za mikroskopski pregled. Ugotovimo stopnjo in razširjenost okvare jeter, ki jo je povzročil virus. V krvi določimo tudi vrsto virusa (genotip HCV) in koncentracijo virusa v krvi. Če bolnik zdravljenje potrebuje, je z njim seznanjen, se z njim strinja in je zanj motiviran, potem lahko z zdravljenjem prične takoj, če le nima določenih kontraindikacij za enega od predpisanih zdravil.
Zdravljenje je dolgotrajno in traja od najmanj 6 do največ 18 mesecev. Zdravstveno osebje, ki je za to posebej usposobljeno, skuša biti v času zdravljenja bolniku čimbolj na voljo in mu ob tem nuditi obširne in korektne informacije. Bolnik mora biti natančno seznanjen s potekom zdravljenja in stranskimi učinki le-tega že pred uvedbo samega zdravljenja.
Ko bolnik prične zdravljenje, se najprej pojavijo težave pri navajanju organizma na terapijo. Ponavadi sprva pride do gripi podobnih simptomov in znakov, ki običajno hitro minejo, pri nekaterih bolnikih pa vztrajajo in zmanjšujejo njihovo opravilno sposobnost. Velik medicinski problem, ki se lahko pojavi med zdravljenjem, je kritično znižanje koncentracije krvnih telesc. Bolnik lahko postane zelo slabokrven, ima slabšo odpornost proti raznim okužbam zaradi kritičnega zmanjšanja določene vrste belih krvničk, ali ima motnjo v strjevanju krvi zaradi zmanjšanja števila krvnih ploščic. Ravno zaradi tega so bolniki pod stalnim zdravniškim in laboratorijskim nadzorom. Zdravljenje pa lahko sproži tudi razne psihične težave, ki jih opažamo pri več kot tretjini bolnikov. Na psihične težave je potrebno bolnike opozoriti še pred začetkom zdravljenja. Pojavijo se lahko depresija, obsesivne misli, anksioznost, odtujenost od družine ali celo samomorilnost, poleg tega pa tudi težave pri koncentraciji, motnje spanja in druge kognitivne motnje. Zelo je zaželeno, da pred začetkom zdravljenja o vsem tem poučimo tudi bolnikove bližnje, da ga bodo med samim zdravljenjem lažje razumeli, mu stali ob strani v procesu zdravljenja in mu pri tem tudi pomagali oziroma bili soudeleženi pri morebitni psihoterapiji.
Pri odločitvi o zdravljenju kroničnega hepatitisa C je izrednega pomena tudi motivacija bolnikov, saj je zdravljenje zahtevno in dolgotrajno, poleg tega pa ima nemalo neželjenih, lahko celo življenje ogrožajočih učinkov. Zato je nujno, da je bolnik pred zdravljenjem dobro pripravljen in predvsem seznanjen z vsemi neželjenimi učinki ter natančnim potekom zdravljenja. O vsem tem se bolnik pred uvedbo zdravljenja pogovori z zdravnikom specialistom, kot tudi z ostalim zdravstvenim osebjem, ki se ukvarja z virusnimi hepatitisi.
Raziskave so pokazale, da je zdravljenje bistveno uspešnejše, če bolnik doseže vsaj 80% predvidenega trajanja zdravljenja in vsaj 80% predvidenega odmerka pegiliranega interferona alfa ter 80% predvidenega odmerka ribavirina.
Danes je dobro znano, da na uspešnost zdravljenja poleg samih zdravil vpliva tudi vrsta najrazličnejših dejavnikov, tako s strani bolnika, kot tudi virusa. S strani bolnika je zelo pomemben:
- indeks telesne mase (ITM) – povečan ITM slabo vpliva na izid zdravljenja, zato bolnika pred zdravljenjem vzpodbujamo k normalizaciji telesne teže,
- zloraba alkohola – dokazano je, da lahko tudi manjše količine, uživane dolgoročno, statistično značilno pospešijo nastanek odpovedi delovanja jeter, zato je uživanje alkohola pri bolnikih s kroničnim hepatitisom C povsem odsvetovano,
- preobremenitev organizma z železom, ki jo je potrebno urediti še pred začetkom zdravljenja,
- že predhodno obstoječe psihiatrične bolezni ali psihične motnje, ki niso tako hude, da bi bilo zdravljenje kontraindicirano. Pred zdravljenjem je potrebno psihično stanje bolnika stabilizirati in poskrbeti, da bo bolnik tudi v času prejemanja terapije kroničnega hepatitisa C redno obiskoval psihoterapevta.
